»Otrok ne more več razviti odnosa s sabo, svoje identitete, avtonomije, ker je tukaj ves čas starš, ki ga nadzira. To pomeni, da staršu z otrokom ni uspelo vzpostaviti odnosa zaupanja, in to je zelo nevarno. In ga tudi s pametno uro ne bo, ker odnos je stvar interakcije, pomeni videti se, čutiti se, biti čustveno na voljo.«
»Starši na napačen način mislijo, da bodo otroke kontrolirali, nadzirali. Zaradi tega so še bolj anksiozni, raztreseni, v skrbeh, in to se prenaša na otroke. Otroku je treba zaupati.«
»Poznam vedno več ljudi, ki so lastniki firm, poslovneži in ne uporabljajo več pametnih telefonov oziroma omejeno v službenem času. Sicer pa imajo telefon na tipke. Morda se še vedno ne zavedamo dovolj škodljivega vpliva digitalnih naprav na mlade.«
